Prvih 100 let gledališča v Čemšeniku
O začetkih dramske dejavnosti v Čemšeniku se zapiski nekoliko razlikujejo. Po temeljitem pregledu arhiva se da razbrati, da se je ta v Čemšeniku začela v letu 1902 s komedijo iz vaškega življenja Jurij Lumpač. Do leta 1909 o igrah ni nobenega zapisa. V tem letu pa je zabeležena igra Krčmar pri zvitem rogu, ki je bila odigrana pod Ofarjevim kozolcem. Nadalje pa se je dejavnost razmahnila v letu 1910 s predstavo Sosedov sin, ki je bila odigrana v Benkovi kamri. Sledile so še: Pri gospodi, Tri sestre in druge.
Z letom 1912 je društvo zgradilo prosvetni dom in tako je dobilo prostor tudi za gledališko dejavnost. Zanimive teme, ki so dajale navdih zagnanim igralcem so bile iz vaškega in kmečkega življenja, svetopisemske zgodbe, včasih pa so se vživeli v vlogo gospode in za trenutek pozabili na vsakdanje težave, ki so jih pestile.
Predvojni čas ni bil posebej naklonjen kulturni dejavnosti. Ljudje so imeli vse preveč vsakodnevnih težav. Najbrž je ravno iz tega izhajala velika požrtvovalnost posameznikov, saj so si s kulturnim udejstvovanjem bogatili življenje, si razvijali razum ter bistrili duha.
Kljub pomanjkanju sredstev je društvo leta 1928 za uprizoritev Pasijona izdelalo kulise za Jeruzalemsko obzidje in Oljsko goro ter kupilo 30 m raznobarvnega blaga za obleke igralcev.
Gledališki oder je skozi desetletja počasi dobival pravo podobo. S požigom doma pa so bila vsa ta prizadevanja izničena. Vojna je za določeno obdobje zavrla delo, a po vojni so se člani ponovno zbrali. Dom je bil požgan, uspelo pa jim je rešiti nekaj kulis, oblek in zaves. Znašli so se na svoj način in že leta 1945 je bila uprizorjena prva igra “A njega ni” v Ofarjevem kozolcu. Zanimanje krajanov je bilo veliko, saj v zapiskih zasledimo, da je bila dvorana za vse obiskovalce premajhna.
Kako veliko je bilo zanimanje za gledališče, je razbrati tudi iz ostalih podatkov. V nekaterih sezonah se je odvilo tudi po sedem premier. Igre so uprizarjali po posameznih vaseh. Vaje pa so potekale kar za več iger hkrati.
Kako bi to lahko razumeli, ko pa je danes tako težko izpeljati vsaj eno predstavo.
Naj navedemo nekaj najbolj priljubljenih del, ki so na čemšeniškem odru doživela tri ali več premier, ne ve pa se koliko ponovitev. Najbolj priljubljene so bile: Miklova Zala, Divji lovec, Dom, Krivoprisežnik, Poslednji mož, Prisegam, Gamberška kronika, Spomenik pri Hrastovcu, Tri sestre …
Velikokrat so bili avtorji iger neznani, med znanimi pa so se pojavljali Jakob Sket, Janez Jalen, Fran Saleški Finžgar, Ivan Moškrič, Čehov in drugi.
Zelo težko bi bilo našteti vse, ki so se v teh 100 letih ukvarjali z režijo in vodenjem gledališke dejavnosti. Največkrat so bili to učitelji, ki so domovali v čemšeniški šoli, včasih so bili to bolj izkušeni igralci, ki so znali to prenesti tudi na druge, le redkeje pa se je zgodilo, da so vaje vodili pravi režiserji. Vzrok temu je bilo, med drugim, večno pomanjkanje finančnih sredstev.
V zadnjih letih se je razvila še ena oblika gledališkega ustvarjanja v Čemšeniku, to so Grajske štorije izpod peresa Nandeta Razborška in v izvedbi domačih igralcev.
Štorije so se prvič odvijale na Gamberškem gradu leta 1998 in od takrat vsako drugo leto. Prireditev privabi lepo število gledalcev iz domačih pa tudi okoliških krajev.
Če na hitro pogledamo seznam vseh dramskih del, ki so doživela premiere v Čemšeniku, jih naštejemo preko 140, če pa bi prešteli še vse ponovitve in gostovanja, pa najbrž lahko govorimo o številu 1000 in več.
Ni čudno, da je bila ta dejavnost v društvu skozi vsa leta najpomembnejša. V njih se je gotovo zvrstilo več sto igralcev, saj je društvo v najboljših letih imelo po 70 in več članov.
Leta 1991 je drama v petih dejanjih Spomenik pri Hrastovcu društvu prinesla visoko republiško priznanje, Linhartovo listino – priznanje za nepotvorjeno vaško gledališče in ohranjanje devetdesetletne tradicije ljudskega gledališkega odra.