Iz zapiskov v arhivu Prosvetnega društva Čemšenik je razvidno, da so je nekaj kulturnih zanesenjakov zbralo že leta 1902 in zaigralo igro iz kmečkega življenja. Ker v tem času še ni bilo ustanovljeno društvo, pa tudi primerne dvorane ni bilo, so prve predstave pripravili na prostem ali pa v gospodarskih poslopjih.

Želja po izobraževanju in kulturnem udejstvovanju je domačine spodbudila, da so se leta 1904 zbrali na ustanovnem občnem zboru društva. Prvi odbor so sestavljali:
1. Jožef Zelnik, župnik v Čemšeniku – predsednik,
2. Jožef Tavželj, učitelj v Čemšeniku – knjižničar,
3. Jožef Ocepek, kaplan v Čemšeniku – tajnik,
4. Jožef Zupan, župan v Brezju – blagajnik,
5. Franc Zupan, posestnik Jernejc v Jesenovem – podpredsednik,
6. Franc Ludoviko, čevljar, Korlov v Jesenovem – tajnikov namestnik,
7. Karol Psarn, posestnikov sin v Znojilah – blagajnikov namestnik.

Bolj kot gledališki dejavnosti so se v začetku posvetili izobraževanju, zato se je društvo tudi imenovalo Katoliško izobraževalno društvo. V okviru društva se je občasno odvijala tudi pevska dejavnost. Bolj ko se je društvo razvijalo, večja je postala potreba po lastnem kulturnem hramu. Društvo je s pomočjo krajanov leta 1912 postavilo svoj dom, ki je bil dograjen in slovesno blagoslovljen 8. decembra 1913. V društveni dvorani je dobila prostor tudi šola.

Z izboljšanimi pogoji se je razširil tudi obseg dejavnosti društva. Vse več je bilo uprizorjenih iger, v domu sta dobili prostor čitalnica in knjižnica. Leta 1927 se je v zapisih pojavilo ime Katoliško prosvetno društvo Čemšenik.

Leta 1933 je bilo društvo z odločbo kraljevske banovinske uprave razpuščeno. Čemšeniški kulturniki se niso dali motiti in so začeli delovati pod okriljem gasilske čete v Čemšeniku, ki je bila ustanovljena 1931. Z naredbo dravske banovine je bilo leta 1937 na novo ustanovljeno društvo pod imenom Prosvetno društvo Čemšenik, ki ga nosi še danes. Na žalost pa se je v dveletnem premoru društva naredila precejšnja škoda v knjižnici in ostalih društvenih prostorih. Društvo je ponovno zaživelo in leta 1938.

V letih 1940-41 je bil oder na novo preurejen, vendar pa je delo že aprila prekinila druga svetovna vojna. Člani so uspeli pred uničenjem rešiti gledališke obleke, kulise, nekaj stolov in okrog 400 knjig. Nemci so popisali inventar in zapečatili dom. Ponoči 4. januarja 1944 je bil prosvetni dom požgan. Ostali so samo črni zidovi.

Novembra 1945 se je društvo obnovilo in uredilo zasilno dvorano v Ofarjevem kozolcu. S pomočjo vstopnine, ki so jo dobili z gledališkimi igrami, in veliko udarnega dela, so postopoma obnovili požgan prosvetni dom. Kljub težkim časom so Čemšeniku vrnili kulturni hram in se vanj ponovno naselili s svojo dejavnostjo.

Društvo se je desetletja prebijalo skozi finančne in organizacijske težave. Kljub temu pa se je ohranilo in tudi razvijalo. Okrog leta 1970 je bilo za društvo ponovno obdobje rasti. Leta 1971 so razvili društveni prapor. Kakor je razvidno iz zapiskov, je bil to prvi in za sedaj tudi edini društveni prapor.</p>

V letih po proslavljanju 70-letnice je bil dom deležen prenove. Obnovljena je bila streha, leta 1974 pa je društvo preuredilo oder in tako zagotovilo pogoje za občinsko kulturno revijo, ki se je odvijala v letu 1975. Obsegala je osem prireditev, na katerih se je predstavilo okrog 350 različnih kulturnih izvajalcev in je v dvorano privabila preko 1400 gledalcev. Program je obsegal različne kulturne zvrsti, od gledaliških predstav preko koncertov do opere.

Prosvetni dom je vsa leta zahteval vzdrževanje in s tem povezana finančna sredstva. Ob prizadevanju članov so na pomoč priskočili prizadevni krajani. Nekateri so se udeleževali delovnih akcij, drugi so prispevali les, spet tretji pa so akcije finančno podprli.

Potrebam so večkrat prisluhnili tudi na Krajevni skupnosti Čemšenik. Vsa leta pa smo se obračali v dolino, kjer so nam na pomoč priskočili: občina, zveza kulturnih organizacij, podjetja in zasebniki.

S pomočjo vseh je prosvetni dom v zadnjih dvajsetih letih počasi pridobival podobo, ki jo ima danes. V prizidku so dobili prostor pomožni prostori in večnamenska soba, preurejena in na novo opremljena je kuhinja, nad dvorano je izdelana betonska plošča. Leta 1987 je dom dobil novo streho, leta 1992 pa še novo fasado. Tako je izgled doma sedaj primeren njegovemu namenu. Znotraj zidov je potrebno še dosti postoriti. Verjamemo, da bo društvu s prizadevnostjo članov in podporo vse skupnosti to tudi uspelo.

Društvo je vsa leta sodelovalo z najrazličnejšimi organizacijami. To so bila sosednja kulturna društva, krajevna skupnost Čemšenik, Lovska družina, Športno društvo, Gasilsko društvo, pa tudi z organizacijami na nivoju občine. Od leta 1989 do 1993 je v okviru društva deloval tudi Dekliški pevski zbor ZORA. Leta 1993 je bila ustanovljena folklorna skupina, katere skromni začetki pa segajo že več desetletij nazaj. Društvo je skozi celo stoletje obdržalo gledališka dejavnost. Na seznamu, ki pa verjetno ni popoln, ima okrog 150 različnih uprizorjenih dramskih del in je v svojih najboljših sezonah postavilo na oder tudi po 6 premier. Ne malokdaj se je zgodilo, da so s kulturnimi ali pa družabnimi dogodki pokukali tudi preko občinskih meja in pletli nove prijateljske in kulturne vezi. Poleg rednih gledaliških predstav, pa so se v zadnjem obdobju dobro uveljavile tudi Grajske štorije na dvorišču gradu Gamberk, ki jih napiše prof.Nande Razboršek in vsako drugo leto uprizori gledališka skupina PD Čemšenik

Društvu je bilo za njegovo uspešno delo podeljenih več priznanj. Najbolj vidna so :
– priznanja Zveze kulturno prosvetnih organizacij Zagorje ob obletnicah delovanja,
– plaketa “Komuna II” leta 1975,
– plaketa dr. Slavka Gruma, ki je občinsko priznanje za ustvarjalno kulturno delo v daljšem časovnem obdobju in ga je društvo prejelo leta 1977 in 1990,
– Linhartova listina, priznanje za nepotvorjeno vaško gledališče in ohranjanje devetdesetletne tradicije ljudskega gledališkega odra, ki ga je društvu podelila Zveza kulturnih organizacij Slovenije v maju 1991.

Na predlog prosvetnega društva sta kot posameznika plaketo dr. Slavka Gruma prejela Ludvik Polc leta 1979 in Martina Bokal leta 1993, priznanje dr.Slavka Gruma pa leta 2004 Marjan Bokal, leta 2008 Jasna Drobež, leta 2012 Folklorna skupina Prosvetnega društva Čemšenik in leta 2013 Hedvika Kovač.

Javni sklad Republike Slovenije je leta 2012 podelil Linhartovo priznanje Janezu Polcu za najboljšo moško stransko vlogo v gledališki igri Skapinove zvijače. Lutkovna skupina Prosvetnega društva Čemšenik je na srečanju lutkovnih in otroških gledaliških skupin Slovenije leta 2017 prejela zlato plaketo za predstavo Mojca Pokrajculja, leta 2019 pa srebrno plaketo za predstavo Bobek in barčica.

Izkazali so se tudi številni posamezniki, ki so prejeli bronaste, srebrne in zlate Linhartove značke.

Društvo je ob svoji 100-letnici, za izredne zasluge na področju kulturnega delovanja, dodelilo naziv “Častni predsednik Prosvetnega društva Čemšenik” Nadi Škrabar in Ludviku Polcu.