Čemšenik (625 m) je prijetno gručasto naselje na prisojnih terasah Čemšeniške (Velike) planine (1206 m), ki mu daje tudi prijetno zavetje. Cesta proti Zagorju in Trojanam ga povezuje s sosednjimi kraji, dostop pa je možen tudi iz Izlak, Vrhov, Ločice… Stez in poti, ki vas popeljejo v ta živahen kraj je veliko, saj so ljudje vedno iskali bližnjice do svoje šole, cerkve, trgovine, gostilne, urada in drugih javnih ustanov. Vse to v Čemšeniku že dolgo služi ljudem.
Pripadajoča naselja so še Brezje in Dobrljevo na zahodu, na vzhodu pa Jesenovo, Razbor, Ržiše, Zabreznik, Znojile in del Vrhov.
Pod vasjo Razbor izvira Lesji potok, ki se pri Izlakah izliva v Medijo.
CERKEV MARIJINEGA VNEBOZETJA ČEMŠENIK
Začetek čemšeniške fare sega verjetno v 12. stoletje, ko se je na Gamberku naselila plemiška družina Galle – Gallenberg, samostojna fara pa je postala leta 1596. Cerkev Marije Vnebovzete ja v jedru še gotska, v baroku pa je bila predelana in kasneje še razširjena. Od leta 1740 ima njen tloris obliko križa. Pozlačen Marijin kip v glavnem oltarju je star že več kot 250 let, drugi deli oltarja so delo delavnice Štefana Šubica, Štefanov sin Janez (1850 – 1889) pa je naslikal sliki sv. Mihaela in Notburge. V južnem stranskem oltarju je slika sv. Dominika, delo znanega baročnega slikarja Fortunata Berganta (1720 – 1769). Križev pot je iz znane Layerjeve delavnice.
Notranjščina cerkve je bila leta 1981 temeljito obnovljena. Od župnikov, ki so tu delovali, so se v zgodovino najbolj zapisali Hueber, Zelnik in Dagarin.
Na pročelje cerkve so vzidane plošče z imeni padlih v prvi svetovni vojni, ob južni oporni steni pa stoji spomenik žrtvam druge svetovne vojne.
GRAD GAMBERK
Plemiška družina Galle se na Kranjskem prvič omenja leta 1154, grad Gallenberg pa sto let pozneje (1248), ko so na njem izstavili neko listino. Po tipu gradnje sodi starejši del gradu bolj v 12. kot 13. stoletje. V prvotni dvonadstropni obliki je bil pozidan kot stanovanjski stolp – visoka nečlenjena romanska grajska hiša. Leta 1553 so dozidali obodni grad, ker je postalo prvotno poslopje neudobno za nove stanovanjske razmere. Pozneje je grad postal deželno knežji, nato pa je bil v posesti različni rodbin, med drugim tudi Valvasorjev – kupil ga je bil oče slavnega zgodovinarja. Ob koncu 17. stoletja so ga kupili Lichtenbergi, ki so ga temeljito prenovili in razširili z arkadnimi hodniki na dvorišču. Nekaj časa je bilo v gradu skladišče živega srebra, ki so ga tovorili iz Idrije mimo Ljubljane, Moravč, Gamberka in naprej mimo Reke v Savinjsko dolino.
Leta 1876 so grad opustili, nakar se je začel spreminjati v razvalino, ki je še vedno impozantna. Skoraj do svoje prvotne višine je ohranjen romanski stanovanjski stolp, medtem ko so renesančne grajske sestavine že hudo propadle. Poznavalec gradov Ivan Stopar meni, da so ostanki ohranjenega stolpa izrednega pomena za raziskovanje stanovanjskih razmer pred stoletji.
Pod Gamberk je včasih sodilo okoli 70 podložnih kmetov in tudi toliko svobodnjakov – kosezov, ki so se grajskim spuntali v letih 1514, 1574 in 1750, saj je ohranjeno izročilo, da grajski do podložnikov niso bili prav nič prizanesljivi, le-ti pa so se grajskim maščevali leta 1848, ko je bilo podložništva konec.
Baron Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske grad večkrat omenja, objavil pa je tudi tri njegove upodobitve.
Pred desetletji je Zagorjan S. Flisek verjetno po ustnem izročilu napisal ljudsko igro Gamberška kronika, ki jo domačini in okoličani večkrat uprizorijo.
Od naravnih zanimivosti omenimo dve kraški igli v bližini, kranjsko lilijo in kamnine roženec pod gradom.
ČEMŠENIŠKA PLANINA
Na območju planine sta dve planinski postojanki: Lovski dom na Prvinah in Golobova koča na vrhu planine. Slednja je dobro obiskana in je neprekinjeno odprta od 1. maja do konca septembra, sicer pa za konec tedna. Na voljo je okrog 36 postelj. Koča in sam vrh Čemšeniške planine je dostopen po dobrih in markiranih poteh iz Šentgotarda pri Trojanah, z Ločice, Lok, Izlak ter s trboveljske strani.
Do vrha planine je moč priti edino le peš, od tam pa je zelo lep razgled na okoliške hribe, na Veliko Kozje nad Zidanim Mostom, na Kum, Gorjance, Snežnik, Nanos ter na dobršen del Julijcev, s poti proti vrhu pa se razgrinja tudi panorama Kamniških ali Savinjskih planin. Po hostah je nemalo gob in še več borovnic, jagod in malin. O planini pravi izročilo, da je votla. V davnini naj bi padel v brezno kmet s parom volov, ki naj bi jih voda naplavila v Savinjski dolini.
Drugo izročilo pravi, da je pod planino v Znojilah dobil snov za svojo povest STRICI Fran Saleški Finžgar.
Bolj drzni se s planine spuščajo z zmaji. Jadranje nad skrbno obdelanimi njivami, nad travniki, gozdovi in hišami zadovolji še tako zahtevnega jadralca.